Slovenci pridelamo veliko različnih vrst vina, nekaj posebnega med njimi pa je avtohtono deželno vino s patentno zaščito – cviček, sestavljeno iz rdečih in belih sort grozdja, vsebuje pa manj alkohola kot druga vina.
In temu pitnemu in prijetno kislemu zdravilnemu rdečemu vinu, pridelanemu iz žametne črnine, modre frankinje, od belih sort pa kraljevine, laškega rizlinga, zelenega silvanca in rumenega plavca, v čast smo z zadnjo letošnjo podoknico gostovali pri princesi cvička Vesni Komatar na Stojanskem Vrhu, sestavnemu delu slikovite vinske gorice Gadova peč. O omenjenem pobočju, zibelki cvička, je že Janez Trdina zapisal, da je kraljica vseh kranjskih goric, ki se je prvotno imenovala Kačja pečina.
Cviček je rdeče suho vino, pridelano iz rdečih in belih sort. Vsebuje žametno črnino (70 %), modro frankinjo in kraljevino, od belih sort pa laški rizling, zeleni silvanec in rumeni plavec. Cviček ima nizko stopnjo alkohola (do 10 %) ter prijetno kislino, je zelo pitno vino in se odlično prilega k vsem jedem. Kot vsem rdečim vinom pa mu pripisujejo tudi zdravilen pomen.
Cviček je poleg toskanskega chiantija edino vino na svetu, sestavljeno iz rdečih in belih sort grozdja.
Od leta 2001 je cviček tudi zakonsko zaščiten z oznako priznanega tradicionalnega poimenovanja. Pridelujejo ga v vinorodni deželi Posavje, natančneje v dolenjskem vinorodnem okolišu.
Cvičku med vini pripisujejo še posebej veliko zdravilnih učinkov. Več kisline in nižja alkoholna stopnja, ki sta ga nekoč odrivala na obrobje slovenskih vin, sta se izkazala za njegovo prednost. Zaradi prve je priporočljiv za sladkorne bolnike, druga ga uvršča med dietetična vina. Obenem vsebuje flavonoidne snovi, ki pozitivno vplivajo na zdravje, saj zmanjšajo kardiovaskularna tveganja. Cviček ugodno vpliva na prebavo, pospešuje tek, preprečuje nespečnost in krepi krvni obtok.
Gotovo ste slišali za ono: »Ni Slovenca brez Dolenca!« Tu lahko dodamo le še, da ni Dolenjca brez cvička!
Skoraj dvomim, da je še katero od domačih slovenskih vin deležno tolikšnega opevanja, raznih modrosti in domiselnih popotnic.
Najbolj priljubljen je seveda na Dolenjskem, uspešno pa si je utrl pot tudi na, ne boste verjeli, Tajsko! Marsikje drugod se jim zdi to vince pač močno prekislo, Dolenjci in Tajci pa očitno znajo ceniti to lažje osvežilno kiselkasto vino z manjšo stopnjo alkohola.
Če smo hoteli cvičku vrniti dober glas in kakovost, je bilo najprej treba opraviti s ponarejevalci. Zanimal jih je le profit, ne kakovost. Hoteli so ponujati najnižje cene, ne da bi se pri tem ozirali, od kod je grozdje, ohranjanja sortnih posebnosti ni bilo. Samo da je bilo rdečkasto in kiselkasto, pa je že bil cviček!
Goljufive variante so potem trg dosegale pod imeni, ki so vsaj fonetično asociirala na cviček, in ljudstvo se je veselo nalivalo z zadevami, kot so bile Griček, Čriček, Dobrovoljček, Starček, Vinček, Griček in kaj vem še kaj. Zato je bil nujen boj za geografsko poreklo, ki je sočasno za največje distributerje pomenil precej bolečo izgubo profita. Cviček je pač naš, od tod, kjer smo doma, in to je to.
Tudi kislinsko so podgorjanski cvički že v osnovah nekoliko krepkejši, bolj rezantni in ostrejši, medtem ko so naši, z gričevja, nekoliko blažji, mehkejši in malce bolj zaobljeni.
Dokler kri po žilah teče, Dolenc se cvička ne odreče, pravi rek. Obrok brez cvička pa je menda kot dan brez sonca. In povem vam, nekaj je na tem!
Celo dunajski zdravniki so na veliko priporočali uživanje cvička zaradi blagodejnih in zdravilnih učinkov. In če je tedaj – kakor tudi sedaj – cviček veljal in velja za lahkotno vino z nižjo vsebnostjo alkohola, je le treba povedati, da so ga znali v prvih letih po drugi svetovni vojni prikletariti tudi alkoholno nabildanega s kar 13 maligani.
Cviček pridelujejo tako iz rdečih kot iz belih sort grozdja. Cviček je mešanica, porečejo nevedneži. Da je to zvrst, jih potem brž popravijo bolj razgledani vinoljubi. Oboji se potem hitro zopet zataknejo pri težavi, ali je pravilno za izvirni cviček pomešati že grozdje izbranih sort ali šele že izgotovljeno, vinificirano žlahtno kapljico vsake od teh istih sort.
Cvičkovim odvetnikom je uspelo z zakonodajo zagotoviti, da sta dopustna in pravilna oba načina, ohranjati pa je treba organoleptične značilnosti in se držati geografskih omejitev. Zakon sam predpisuje tako obvezne kot dovoljene sorte grozdja, namenjenega pridelavi tega dolenjskega tekočega veselja, v katerem je tja do 70 odstotkov rdečih sort, med katerimi prednjači žametovka (žametna črnina), ki naj v celotnem cvičkovem obsegu zajame 40 do 50, včasih celo do 60 odstotkov.
Med belimi sortami je na prvo mesto treba postaviti tradicionalno kraljevino, ki omehča ostrino žametovke, v cviček pa prav tako sodita modra frankinja in laški rizling. Dovoljeno je dodajati še številne sorte, ki so potem v pridelanem cvičku manj izrazite, a vseeno vsaka po svoje prispeva k značilni drži posamezne cvičkove kreacije.
Gre za po večini manj znane sorte in nekaj je komaj še ohranjenih, nekatere pa doživljajo prav zaradi tega vnovični vzpon. Gre za sorte, kot so volovna, zelenika, portugalka, zeleni silvanec, lipovina, drobna črnina (tičenska), rumeni plavec, žlahtnina, štajerska belina in šentlovrenka.
Široka paleta možnosti, ki je tako ponujena vinarju, vsekakor prispeva k raznolikosti cvička po nič kolikih dolenjskih zidanicah, zato so večne diskusije, čigav je boljši, toliko bolj žive in umestne, pa tudi zamrle vsekakor ne bodo.
O tem, kateri od številnih cvičkov naj bi bil najboljši, ne bo mogoče izreči dokončne modrosti. Menda ima vsak pošten Dolen’c v svojem hramu ali zidanici tistega najnajnaj. In gotovo boste veseli, če bo kak kozarec delil z vami. Vsekakor pa mimo nekaterih leg ne moremo. Na dobrem glasu so Trška gora, Podbočje, Pleterski hrib, okolica Kostanjevice in Šentjerneja, če omenimo le nekatere, prava cvičkova Grand Cru lega pa je gotovo Gadova peč, ki številnim Dolenjcem pomeni resnična cvičkova nebesa.
Dejansko so nekateri strokovnjaki mnenja, da je tamkajšnji cviček res dober, da pa gre izrednost lege, ki se je nekoč imenovala enostavno Kačja pečina.
Cviček je najbolj živ v načinu bivanja naših dolenjskih sodržavljanov, je del dolenjske kulture, vsakdanje govorice in mnogih štosov:
- V cvičkovem hramu se je posušil marsikateri sod in prenekateri deviški venček (krancl).
- Ko pridejo mož pijan domov, naj si dene žena cviček v usta in ne bo nikoli tepena.
- Ko gre baba v cvičkov hram, je enako, kot bi šla krava k biku.